Jure Vižintin

Končno sem  (18.5.2011) diplomiral. Diplomsko delo z enigmatičnim naslovom* sicer nima neke akademske vrednosti, vendar so ga tisti redki, ki so ga prebrali, pohvalili kot “dobro branje”, sploh glede na žanr.

Tole sem za okus iztrgal iz uvoda: “Hrana je lahko totem ali tabu. Kot totem je čaščena v vsej svoji večplastni (politični) moči, kot tabu je strašljiva nosilka bolezni, smrti, tujosti in tesnobe. Hrana je vse prej kot vsakdanja nepomembnost – kulinarika je eden izmed ključnih ideoloških aparatov družbe, odnos do prehrane pa sega globoko v človekovo osebnost. Resda jemo, zato da živimo, vendar to vse prej kot pojasnjuje mnoštvo trenutkov, načinov in priložnosti, v katerih živimo, zato da jemo. Dobra hrana je začimba življenja.”

* Polni naslov in  povezava za prenos: Kulinarični trikotnik Claude Lévi-Straussa in njegova uporabnost v družboslovni analizi prehranskih praks

Kuhinja je alkimistična delavnica najboljše vrste. Simboli in hranila, materializirani v hrani, se transformirajo iz sestavin v obroke, ki nato prehajajo meje telesa ter napajajo materialno in duhovno eksistenco. Procesi v kuhinji so vedno nekoliko skrivnostni, nerazložljivi in instinktivni. V njih sestavine spreminjajo agregatna stanja, se spajajo ali razdvajajo, spreminjajo barve, se oplemenitijo ali razstrupijo. V kulinariki se prepletajo sakralnost, ezoteričnost, tradicija in inovacija. Središče kuhinje je vedno ogenj, ki služi kot glavno orodje in medij transformacije, kulinariki pa podeljuje status bele magije.

“Litanije o socialnih in okoljskih grehih, povezanih s proizvodnjo mesa, dajejo skoraj občutek, da je mesna prehrana edini razlog, da se je svet znašel na robu ekološke krize. Nevarnosti se zdijo resnične in povezave, zaradi katerih meso krivimo za poslabšanje stanja okolja, so verjetno pristne, a vendar je pomemben razlog, da obsojamo mesno prehrano ta, da je meso prikladen simbol inkriminacije.

Meso, bolj kot karkoli drugega, predstavlja specifično stališče in sicer tradicionalno moški pogled na svet, ki uveljavlja, ceni in legitimizira hierarhično dominacijo nad okoljem, ženskami in drugimi moškimi ter posledično zavrača vse neavtoritarne oblike interakcij med ljudmi in ostalo naravo. To utrjeno stališče, ki je v današnji dobi eskaliralo do svojega logičnega vrhunca in morda celo do svojega konca, je pripeljalo okolje, od katerega smo vsi odvisni, v izredno neugodno stanje. In neizogibni dokazi o prihajajoči apokalipsi, ki je že prizadela številne skupnosti in ekosisteme, ter o grozeči vsesplošni katastrofi nam dajejo misliti o vrednotah, na katerih smo zgradili svojo kozmologijo. Gospostvo nad okoljem, ki ga simbolizira meso, je za številne ljudi dandanes že dobilo negativni prizvok in pospešilo se je vse močnejše izpodrivanje nekoč dominantnega avtoritarnega pogleda na svet.”

Nick Fiddes. 1990, 210.  Meat: natural symbol. Routledge, London.

Slučajno sem med kosilom postal na tretjem programu RTVSLO, kjer prenašajo razpravo iz državnega zbora o novem družinskem zakoniku. Nek desničarski poslanec je v svojem ksenofobnem traktatu zastavil legitimno vprašanje: 

»če bi se ob nenadni smrti lahko odločali, ali naj vašega sina posvoji heteroseksualni par ali homoseksualni par, kako bi se odločili, če si pogledate globoko v srce?«

Pa sem pogledal in zaključil, da bi brez resne dileme svojega otroka raje dal v posvojitev homoseksualnemu paru.

Če bi mojega otroka posvojil homoseksualni par, bi precej bolj mirno ležal v grobu vedoč, da ima otrok veliko večje možnosti za to, da bo odraščal v ljubeči, tolerantni in napredno misleči družini, kjer se bo že zgodaj naučil meni pomembnih vrednot: miroljubnosti, sprejemanja drugačnosti in kulturne pestrosti ter ljubezni.

Z veliko večjo verjetnostjo v taki družini otroka ne bodo silili v udejstvovanje v totalitarističnih institucijah srednjeveških načel, kjer bi bil izpostavljen psihičnim, fizičnim in spolnim zlorabam. Z veliko večjo verjetnostjo ne bo izpostavljen nasilju v družini, alkoholizmu in odraščanju v okolju, prežetem s predsodki, stereotipi in zastarelimi sužnjelastniško – patriarhalnimi vrednotami.

Odraščanje mojega otroka v homoseksualni družini ne bo lahko. Zgodaj bo začutil udarce ostankov fevdalne družbe, zgodaj spoznal sovraštvo in izločitev. V šoli in med vrstniki mu bo težko, vendar vse to krepi značaj, predvsem pa hitro mine. Ko bo odrastel, bo državljan sveta s posebno življenjsko zgodbo in srcem na pravem mestu. Če bo imel še malo sreče, ne bo imel samo dveh močnih, ljubečih staršev ampak široko in pestro družbeno skupino, ki ji pripada in na katere pomoč lahko vedno računa.

Ko bo mlad, mi bo zameril to odločitev. Ko bo odrastel, mi bo zanjo hvaležen.

Po tem premisleku, me prav zmrazi misel, da bi moral otroka prepustiti naključnemu slovenskemu heteroseksualnemu paru…