Kot vsakič doslej sem se tudi tokrat v Londonu navduševal nad največjo znamenitostjo (vsaj za ljudi mojega poklica) - genialnim dosežkom informacijske arhitekture: navigacijskim diagramom londonske podzemne železnice.
Kot skoraj vsako veliko inovacijo tudi to žal spremlja žalostna osebna zgodba. Nekje v tridesetih letih je Harry Beck, zaposlen kot zadnja jebena stranka londonskega transporta doživel zelo elementarno razodetje - ljudi ne zanima, kako v resnici izgleda mreža podzemne železnice z vsemi podrobnostmi, ampak samo, kako se najlažje pride od ene točke do druge. V prostem času si je zamislil zemljevid, ki je spominjal na shemo elektronskega vezja, ga predložil oddelku za odnose z javnostmi in bil gladko in neusmiljeno zavrnjen. Utemeljitev: preveč revolucionarno. Čez eno leto je spet poskusil in tokrat so natisnili omejeno količino kart za poskus, ki so bile seveda takoj z navdušenjem razgrabljene.
Beckovo inovacijo so potem spreminjali in popravljali na veliko žalost avtorja, ki nikoli ni dobil nadzora nad izvedbo ter je do svoje smrti v sedemdesetih na lastno pest razvijal zemljevid. Ko je diagram začelo imitirati vse več podzemnih sistemov, se je London zavedel, da je postal konvencija, šele sredi devetdesetih pa je spoznal, da so barvaste črte s pikami postale kulturna ikona in avtorju dodelil “ustrezno mesto v zgodovini”. Pizde konzervativne…
Več:
Animirana primerjava med shemo in zemljevidom
*Izjava, ki je prišla iz smeri dvometrske gorile, ko se je del naše odprave negotovo obotavljal sredi stopnic večnadstropnega nočega kluba. Klub seveda ni imel nobenega diagrama in veliko lažje se je bilo izgubiti v njem, kot na podzemni.
9 responses so far ↓
1 Urban // Mar 21, 2006 at 23:27
Izredno zanimivo
2 tomaz // Mar 22, 2006 at 9:03
No sicer obstaja super knjiga “Mr Beck´s Underground Map” a history by Ken Garland in govori tocno o tem; kako je Beck spatentiral zemljevid za podzemmno, kako je resil vizualizacijski problem med dejanskim zemljevidom in diagramom; med drugim so testirali razlicne verzije, koliko potrebnih elementov mora biti na diagramu (zemljevidu podzemne) da se bo folk znal orientirati, itn.
Med drugim pa ima knjiga tudi zanimivosti kot je tale, da je nek anglez porabil 42 ur, da je prehodil vse postaje podzemne, vse izhode/vhode in postajalisca vmes. Vedno se vprasam, koliko bi jaz dejansko rabil za dunajski u-bahn; verjetno kar nekaj. he he
sicer pa knjiga res fajna studija vizualnih resitev za kognitivne zemljevide. he he
3 Tamara // Mar 22, 2006 at 20:53
Končno sem izvedela, kaj zaboga stoji za to izjavo. Ostala odprava je, ne vem zakaj, pozabila navesti vir, kontekst ali karkoli uporabnega za sklepanje. No, me veseli, da ste eni še toliko pri zavesti, da vam je to uspelo.
4 jure // Mar 22, 2006 at 21:42
Tomaz: samo 42ur za vse postaje podzemne? Se mi zdi, da že peljat se z vsemi linijami od enega konca do drugega vzame kak dan…
Tamara: ja, “ostali odpravi” težko očitamo, da nista preveč pri zavesti. Pravimo jima osladneža in se ne obremenjujemo.
5 missnymphee // Mar 23, 2006 at 8:49
mnja…:P
6 tomaz // Mar 23, 2006 at 10:24
a tako je blo s to odpravo
jure: ja neki tacga je blo navedn; sicer lahk preverm naslednic ko bom spet v pisarni, če te zanima; kar naenkrat pa se mi dozdeva da je cifra vseeno malce višja; a nism več zihr. skratka bizarne statistike nimajo nekega posebnega placa v mojem memoriju
7 jure // Mar 23, 2006 at 10:38
Ni potrebe po točnih podatkih. Že samo dejstvo, da si je nekdo zastavil tak projekt, je dovolj smešno.
8 vuk // Apr 14, 2006 at 22:03
Hej Jure, če bi linkal na tiste funky anagramatic mape london undergrounda (in drugih) ter odgovor authorities. Pa, če bi narisal Ljubljano… bi to bil otipljiv primer razlike med Referential in Experiential Bloggerju v tebi.
9 vuk // Apr 14, 2006 at 22:03
Sam še sklanjat se naučim…
Leave a Comment