Danes sem se poslovil od prijatelja, vrstnika in na nek nači idola. Andrej Pinter je pred dobrimi desetimi leti močno zaznamoval in spremenil tok mojega življenja. Če ne bi poznal njega, ne bi poznal Tomasza in Gregorja in ne bi me fenomen komunikacije posrkal in zasvojil. Verjetno bi bilo vse drugače. Verjetno…
Težko je verjeti v usodo, ko nam življenje servira toliko neverjetnih naključji. Treba se je opredeliti: ali verjameš v rezultate verjetnostnega računa ali pa v ironijo usode. Jaz v slednje.
Andreju sem vedno zavidal, da je že pri dvajsetih, ko sem jaz šele začel praskati barvo z oblaka zavesti o svojem obstoju, vedel, kaj hoče in kam gre. Njegove seminarske naloge in diploma so bile na na nivoju magisterskih del, nagrajene s Prešernovimi nagradami, doktoriral je, medtem, ko sem jaz pavziral, počel neumnosti in na faks nosil zdravniška opravičila. Zavidal sem mu strast in predanost, jasno začrtano pot in brezkompromisno voljo.
Andrej, bil si žareča zvezda družboslovnega vesolja. Cobain ali Hendrix intelektualcev naše generacije. In kot vsi, ki žarijo s tako strastjo, si dogorel prehitro. Telo ti je postalo pretesno, mesto v družbi preveč omejujoče. Vem, da danes razmišljaš prožneje in še hitreje kot prej. Vem, da so se ti moči in strasti še okrepile. In ja, vem, kam greš.
Ne ustavljaj se, dokler se nam spet ne prekrižajo poti.
7 responses so far ↓
1 tomaz // Sep 18, 2006 at 13:56
Jure, lepo si tole napisal.
Mislim, da je bil Andrej marsikomu vzor. Tebi, meni, 100 in 100 študentom.
Vedno,ko ti post festum nekdo manjka, ga pogrešaš še bolje. Upam, da bo oplemenitil slovensko družboslovje.
2 Katja // Sep 19, 2006 at 15:50
Link na Andrejevo bibliografijo ne dela. Poskusi s tem.
http://splet02.izum.si/cobiss/bibliography?lang=win&sifra=20682&biblunit=1&povzetek=x&izpis=1&biblwork=1&potrdi.x=123
3 jure // Sep 20, 2006 at 7:33
Hvala, Katja. Nisem vedel, da se vsakič znova generira.
4 di // Sep 20, 2006 at 19:40
ja, lepo povedano, Jure.
Človek nehote pomisli na lastno (študentsko) generacijo, vezi, ki se tvorijo in vse tisto, kar nas še čaka …
Lp, D
5 t // Sep 29, 2006 at 19:42
Z Andrejem sva se spoznala pred vsaj 13 leti. Zdruzila naju je ljubezen do saha in njegova prijazna, odprta osebnost. Vsa ta leta sva si ostala blizu, ceprav sva oba veliko potovala in ambiciozno sledila profesionalnim sanjam.
Ne vem kako naj sprejmem, da ga ni vec tu in da me ob naslednjem obisku Slovenije ne bo cakal z nasmeskom, darilcem in vecerjo.
Meni je bil vec kot le vzor, opora in prijatelj. Brez njegove prisotnosti vsi izgubimo, a kaj ko nimamo moznosti, da bi mu to pokazali. Nikoli ne bi verjela, da se kaj takega lahko zgodi.
Andrej, kam so se razblinile sanje?
6 IB // Oct 12, 2006 at 22:19
Andrej,
Šele sedaj, po mesecu dni, lahko iz svojega žalostnega srca zapišem nekaj toplih misli Tebi, ki te besedici ČUDOVIT ČLOVEK ne opišeta dovolj.
Vezala (in povezala) naju je skupna strast do branja, pisanja in raziskovanja. Komunikološko teorijo si mi približal tako, da si jo prepletel z meni bližjo zgodovinsko vedo. Hvala ti še enkrat, najboljši si.
Saj veš, moja navada je, da vsakemu človeku posvetim pesem, ki me spominja nanj. Tebi tako posvečam pesmico Iris iz filma Mesto angelov… ja, angelov, tistih bitij, ki so te pred kratkim sprejela medse. Čestitam, takšne časti v večnem življenju ne pridobi vsak, ampak samo dobri ljudje. In hvala, ker sem lahko ena tistih redkih ljudi, ki jih čuvaš pod svojim okriljem. Kako vem, da spadam mednje? Ker te čutim, vsak dan. Tako mi daješ moč, kljub temu, da ne slišim več besed iz tvojih ust in ne čutim več tvojih toplih objemov v žalostnih trenutkih.
Ustavi se. Užij tišino, ki te obdaja, mir v katerem si. Hitenju in vrvežu tega sveta si se uspešno izognil, mi se še bojujemo. Privošči si, predaj se svoji ustvarjalni žilici, ki ne preneha delovati niti tam, kjer sedaj živiš in zmaguješ znova in znova. Prisluhni… Čutiš? Mir.
7 t // Apr 12, 2008 at 7:24
Se vedno ne morem verjeti, da te vec ni med nami. Tvoja podoba je ziva, kot da sem te pravkar videla. Nato se opomnim realnosti. Se vedno je ne morem sprejeti. Boli. Boli. Solze. Neodgovorjena vprasanja. Nemoc. Pred letom in pol so mi rekli, da bo s casom bolje. Nic se ni spremenilo. Brezsezna praznina, ki si jo pustil za seboj, mi je postala zivljenjski sopotnik. Mi smo izgubili angela na zemlji, ko si ti dobil vec kot zasluzena krila. Ne glede na to kje si, upam, da imas ponovno iskrice v oceh.
Leave a Comment