V soboto je nekaj čez osmo zvečer pred mojimi očmi umrl motorist. Zagledal sem ga na koncu dolge ravnine, ko je priletel izza ovinka in mu je motor začel uhajati iz nadzora. Naredil je nekaj popravkov, zavil na našo stran ceste ter se za trenutek skril za vozilo pred mano. V naslednji sekundi ga je izstrelilo visoko v zrak. Še preden je začel padati, se je čas raztegnil. Padal je v počasnem posnetku.
Z motorjem sta pristala v grmovju ob cesti.
Z Nat sva bila v šoku. Podala mi je telefon in nekaj sekund nisem vedel, kaj naj pokličem. Tudi moji prsti so se nekam upočasnjeno premikali po številkah. Odtipkali so 911. Dobro, da ta številka deluje tudi pri nas. »Halo!« »Motorist, nesreča, kraj, stanje…« »Reševalci in policija so na poti.«
Motorist leži popolnoma polomljen na trebuhu in nekoliko premakne glavo. »Ne se premikat! Rešilc je na poti!« Priteče gospa s paketom prve pomoči. Poskušava najti srčni utrip. Iz ust se mu vlije kri. Gospa natakne rokavice in mu poskuša odpreti dihalne poti. Ne diha. Ni utripa. Ob nas se ustavi motor. Z njega stopita dve dekleti: »Kdo je? A je Edo?« »Ne vem, samo ne izgleda dobro…« Pogledata. »Edo je! Ne!!! Petri se bo zmešal!«*
V daljavi zaslišim sireno.
Iz reševalnega vozila skočijo dva moška in ženska, ki ob prizoru za trenutek pogleda vstran in se zgrozi. Preveri utrip. »Obrnita ga,« ukaže. Motoristu na prsi pritrdijo elektrode, jih takoj pospravijo nazaj in mu z jakno pokrijejo glavo.
Med tem pripeljeta policista.
Reševalci jih pozdravijo in oddrvijo naprej. Fant, ki je vozil pred nama in mu je v avto priletela motoristova čelada, bel kot zid pove, kaj se je zgodilo.
Začne se procedura…
Zavarovati mesto nesreče, poslikati situacijo, nagnati firbce s ceste. Pride Petra. Kričeča steče k Edu in vzame njegovo glavo v naročje. Pripeljejo se prijatelji motoristi. Med njimi izbruhne prepir, ker so mu vrnili ključe od motorja, čeprav so bili že dogovorjeni, da gre nekdo domov po avto.
Kričijo. Petra kriči, naj utihnejo. Policist kriči, da bo poklical marico in da naj imajo spoštovanje do pokojnika. Pride še eno dekle: »Kje je moj brat?! Nee!!!«
Pride mama. Ne prenesem njene bolečine in se zaprem v avto.
Znoči se. Pridejo pogrebniki. Policist si končno zapiše še najini pričevanji. Na njegovi CB postaji slišim, da imajo še enega in kdaj lahko pride. »Tule bomo še vsaj pol ure,« odgovori.
Pride vlečna služba. Odpeljeva se okrog desetih. Nekaj kilometrov naprej policisti pobirajo ostanke drugega motorista.
Doma nama ni ostalo drugega, kot zaužiti večjo količino alkohola. Padel sem v komo. Nat je ponoči večkrat bruhala.
Še nikoli nisva bila priča tako hudi prometni nesreči. Še nikoli nisva bila priča smrti.
—
Med tednom sem se poigraval z mislijo, da izkoristim priložnost, ko se Nat pripravlja na izpit za avto, in sam naredim izpit za motor.
Zdaj ne vem, kdaj bom spet lahko sedel na svoj skuter. Ko se peljem z avtom mi je rahlo slabo…
Kaj lahko naredim?
- Obnovim znanje prve pomoči. Čeprav sem bil že vsaj na treh usposabljanjih in večkrat obnovil teorijo, znam premalo, da bi v taki situaciji lahko reagiral instinktivno.
- Pregledam komplet za prvo pomoč, se dobro spoznam z njegovo vsebino in poskrbim, da je vedno na vrhu kupa v prtljažniku.
- Nabavim gasilni aparat. Motor v grmovju bi se z lahkoto vžgal. Na tak suh poleten dan, bi se lahko samo razjokal nanj.
- Pozabim na motorje in naredim raje izpit za bager ali letalo.
* imena so spremenjena
9 responses so far ↓
1 Si. R. // Jun 2, 2008 at 22:16
Lahko pa to prebaviš in skleneš, da je pač očitno bil tudi sam kriv. Omenjen je bil alkohol, je morda tudi pretirano hitro pripeljal?
Sam se vozim z motorjem, pogosto veliko tvegam, načrtno ali ne - ampak, vem pa, da TVEGAM. Če ne tvegaš, so možnosti za nezgodo bistveno manjše.
Je pa res - z motorjem si bolj ranljiv, prej fašeš kako fatalno poškodbo, tudi na skuterju.
Sam sem bil nekoč priča smrti 2 moških v avtomobilu, ko sta poljubila šleper.
Smrt je za umrlega končno mir, ki ga je nemirno iskal. (ja, butast izgovor, ampak … works).
2 Urban // Jun 2, 2008 at 23:26
Super vikend potem. Jaz sem pa v soboto gledal in čakal medtem ko so umikali napol skurjen priklopnik s ceste. Motorista so že zdavnaj odpeljali. Pa ne z rešilcem.
Hkrati pa čestitke našim poslancem za sprejetje tako rigoroznih kazni za prekrške v cestnem prometu. Od uveljavitve do približno včeraj sem prevozil okoli 3500 kilometrov, v tem času pa nisem srečal nobenega policaja ki bi ob cesti vestno meril hitrost. In ljudje, večina, nori in brzi točno tako kot je pred spremembo zakona.
3 Dinozaver // Jun 3, 2008 at 8:31
Kakšna stvar bi bila lahko človeku tudi prihranjena. Samo naj zdaj kdo ne reče, da so krive slabe ceste. Če je cesta slaba, pač pametnejši odneha in prilagodi hitrost.
4 JaJebiGa // Jun 3, 2008 at 12:39
Do sedeja sem bil priča dveh smrti. Enkrat je dobesedno pred mano padel pomivalec oken. Bilo je hudo, vendar sem se pred množico ljudi odmaknil. Drugič sem pa lani ob polni plaži radovednežev reševal utopljenca. En turist je ves paničen tekal naokoli in iskal pomoč. Ljudje so samo gledali…. Jaz sem s punco slučajno šel prosti plaži, ko je ta turist pritekel do mene in začel nekaj panično razlagat. Ko sva si prišla gor zakaj gre, sem tekel proti plaži, preplaval dobrih 100m, komaj privlekel utopljnca na obalo, z zadnjimi močmi nudil prvo pomoč. Nihče mi ni pomagal… Ko je prišel rešilec, so ga samo še pokrili. Jaz pa sem odšel nazaj v apartma in spil nekaj pirov… Ja…, v današnji družbi ljudje nismo blizu smrti…, večina ljudi se nikoli v življenju ne sooči s tem…
5 macka28 // Jun 3, 2008 at 16:14
HVALA TI ZA TVOJO IZPOVED!!!!
Ki tudi krozi po internetni strani motoristov… In upam, da bo kaj zalegla tvoja izpoved za premislek in vecjo odgovornost kolegov na cesti- sama sem namrec tudi motoristka…
Zelim ti samo- DRZITA SE- z Nat!!!!
In PONOVNO - NAJLEPSA HVALA ZA TVOJ PRISPEVEK!
Lp obema!
6 Karmen // Jun 3, 2008 at 16:36
Jure, kako strahovita in žalostna izkušnja. Že ob branju mi je bilo grozno. Kaj šele doživljate očividci in svojci, je nepopisljivo.
7 jure // Jun 3, 2008 at 18:06
Hvala vsem za modre misli, sočutje in svoje zgodbe.
8 solipsy // Jun 4, 2008 at 8:45
Jure šit!!! Kaj takega! Drži se, upam, da se ti ne rola zdaj to še v sanjah.
Dobro si napisal, jaz sem pred enim letom videl, kako je na avtocesti avto trčil v ograjo in je pri tem eden od potnikov pri 110 km/h padel na cesto. Komaj sem se mu izmaknil. Bilo je grozno, še posebej potem, ko so ugotovili, da pogrešajo še enega potnika in da ga ni mogoče nikjer najti. Na srečo sem poklical policijo s telefona enega od ponesrečencev, tako da sem lahko zbrisal pred njihovim prihodom.
Tudi jaz nimam pojma o prvi pomoči. Če bi tip umiral, bi mu težko pomagal.
9 Alex van der Volk // Jun 4, 2008 at 13:43
Jure, hvala za tekst, ki je zares vreden branja, zato sem si ga (seveda z obvezno navedbo vira) drznil kopirati na spletno stran Izklop.com. Tako da ne boš začuden, če bo od tam kar naenkrat prišlo nerazumljivo veliko število klikov
Leave a Comment