Jure Vižintin

Zadnje čase me vse bolj jezi poplava »on-line interaktivnih tiskanih medijev«. Oksimoron prve vrste. Govorim predvsem o tiskanih katalogih, prospektih in letnih poročilih, ki jih podjetja dajejo v »digitalizacijo« in potem jih lahko uporabniki interneta navdušeno »listamo« in uživamo v avtentični izkušnji, pogosto pospremljeni še z zvočnim učinkom obračanja strani. Ob vsem tem luksuzu pa iste vsebine ni mogoče najti v spletu domači obliki, ker se preprosto nikomur ne da ukvarjati s tem. V tiskane kataloge vložijo neizmerno veliko truda in sredstev, uničijo kos gozda in nekaj ton fosilnih goriv za distribucijo. Potem pa dajo zadevo še na internet, da bo tistih nekaj tehnološko naprednih prebivalcev, ki se spoznajo na t.i. nove tehnologije lahko videlo, kako kul so, pa še stalo jih je le par sto evrov. Čista zmaga.

Kar slabo mi je.

Prejšnjič sem se pri naročniku, ki se ukvarja z gradbeništvom, med debato o prednostih in slabostih izolacije s celulozo malo pošalil. Saj veste, gre za star papir, ki ga zmletega in namočenega z nekim lepilom vbrizgajo v stene namesto steklene volne, slame ali konoplje. Z naročnikom sem se strinjal, da nima prihodnosti, čeprav iz drugih razlogov. Predstavljajte si – napolnite stene s celulozo in zadeva se, kar je dejstvo, v naslednjih nekaj letih posede. Pokličete podjetje, ki vam je to izvajalo in ugotovite, da je zaradi krize tiska šlo v stečaj. Ni več materiala za reciklažo. Ja, to je kriza tiska, ki jo podpiram, naj gre les raje v bajte v izvorni obliki. Dokler pa propadajo samo dnevniki in revije z vsebino, katalogi, prospekti in brezplačni svežnji neumnih otrobov pa cvetijo, žal ne moremo govoriti o krizi tiska. Verjetno res prej o krizi oglaševanja, od katerega so ti mediji doslej živeli, kot pravi neki James Fallows.

Predlagam, da pustimo cajtnge, da crknejo. Kaj nam pa ostane. Za povrh pa še prepovemo brezplačno razdeljevanje papirja. Si predstavljate, kako bi to spodbudilo nove oblike okolju bolj prijaznega oglaševanja?