»če bi se ob nenadni smrti lahko odločali, ali naj vašega sina posvoji heteroseksualni par ali homoseksualni par, kako bi se odločili, če si pogledate globoko v srce?«

Pa sem pogledal in zaključil, da bi brez resne dileme svojega otroka raje dal v posvojitev homoseksualnemu paru.

Če bi mojega otroka posvojil homoseksualni par, bi precej bolj mirno ležal v grobu vedoč, da ima otrok veliko večje možnosti za to, da bo odraščal v ljubeči, tolerantni in napredno misleči družini, kjer se bo že zgodaj naučil meni pomembnih vrednot: miroljubnosti, sprejemanja drugačnosti in kulturne pestrosti ter ljubezni.

Z veliko večjo verjetnostjo v taki družini otroka ne bodo silili v udejstvovanje v totalitarističnih institucijah srednjeveških načel, kjer bi bil izpostavljen psihičnim, fizičnim in spolnim zlorabam. Z veliko večjo verjetnostjo ne bo izpostavljen nasilju v družini, alkoholizmu in odraščanju v okolju, prežetem s predsodki, stereotipi in zastarelimi sužnjelastniško - patriarhalnimi vrednotami.

Odraščanje mojega otroka v homoseksualni družini ne bo lahko. Zgodaj bo začutil udarce ostankov fevdalne družbe, zgodaj spoznal sovraštvo in izločitev. V šoli in med vrstniki mu bo težko, vendar vse to krepi značaj, predvsem pa hitro mine. Ko bo odrastel, bo državljan sveta s posebno življenjsko zgodbo in srcem na pravem mestu. Če bo imel še malo sreče, ne bo imel samo dveh močnih, ljubečih staršev ampak široko in pestro družbeno skupino, ki ji pripada in na katere pomoč lahko vedno računa.

Ko bo mlad, mi bo zameril to odločitev. Ko bo odrastel, mi bo zanjo hvaležen.

Po tem premisleku, me prav zmrazi misel, da bi moral otroka prepustiti naključnemu slovenskemu heteroseksualnemu paru…

Kar slabo mi je.

Prejšnjič sem se pri naročniku, ki se ukvarja z gradbeništvom, med debato o prednostih in slabostih izolacije s celulozo malo pošalil. Saj veste, gre za star papir, ki ga zmletega in namočenega z nekim lepilom vbrizgajo v stene namesto steklene volne, slame ali konoplje. Z naročnikom sem se strinjal, da nima prihodnosti, čeprav iz drugih razlogov. Predstavljajte si – napolnite stene s celulozo in zadeva se, kar je dejstvo, v naslednjih nekaj letih posede. Pokličete podjetje, ki vam je to izvajalo in ugotovite, da je zaradi krize tiska šlo v stečaj. Ni več materiala za reciklažo. Ja, to je kriza tiska, ki jo podpiram, naj gre les raje v bajte v izvorni obliki. Dokler pa propadajo samo dnevniki in revije z vsebino, katalogi, prospekti in brezplačni svežnji neumnih otrobov pa cvetijo, žal ne moremo govoriti o krizi tiska. Verjetno res prej o krizi oglaševanja, od katerega so ti mediji doslej živeli, kot pravi neki James Fallows.

Predlagam, da pustimo cajtnge, da crknejo. Kaj nam pa ostane. Za povrh pa še prepovemo brezplačno razdeljevanje papirja. Si predstavljate, kako bi to spodbudilo nove oblike okolju bolj prijaznega oglaševanja?

“The people responsible for the crappy GUI should be dragged into the road and shot…” http://discuss.joelonsoftware.com/default.asp?joel.3.455976.20

Danes sem našel čudovito rešitev. Upam, da bo delovala: http://www.ubit.ch/software/ubitmenu-languages/

Mali programčič ti med menuje programov doda menu z imenom “menu”. V njem se nahaja, po pričakovanjih, menu bivšega Offica.

Prosim, prosim, deluj dobro.

“the necktie constantly reminds the wearer that his employer, the federal government, and significant others, all have the wearer by the neck… The necktie functions like the ring in the nose of the bull, the bit in the mouth of the horse. A necktie is a rope around the neck, a choke collar inviting enslavement that is constantly accepted…” ( The Washington Post, 12/23/94).

Kravata je simbolna pogodba. Z njo podpisujem, da sem podredljiv, vodljiv in pripravljen sodelovati v ponižujoči piramidalni igri moči. Kravata je sadomazohistični pripomoček, stilsko obdelan povodec za odraslega moškega.

Zapomnite si: prišel bo dan, ko bodo kravate gorele, moški pa bodo množično vstopili v proces emancipacije.

1. Ze Frank: What’s so funny about the Web?

2. Jill Bolte Taylor: My stroke of insight

3. Paul Stamets: 6 ways mushrooms can save the world

4. Hans Rosling: Debunking third-world myths with the best stats you’ve ever seen

5. Sir Ken Robinson: Do schools kill creativity?

Tenks.

Zdi se mi, da so nekateri blogerji z veseljem sprejeli pohvalo za svoje družbenokoristno delo doslej ter nekaj potrditve in motivacije, da peljejo svoje zgodbe naprej. Zdi se mi, da sem nekatere uspel vsaj malo razkuriti z docela subjektivnimi kvaziteoretskimi sklepi in zaključki ter kolažem relativno težko združljivih idej. In zdi se mi, da so se vsi vsaj malo zabavali.

Nina pa mi je v tem kontekstu pokazala izvrsten motivacijski govor Tima Robbinsa, s katerim je poskusil šefe ameriških oddajnikov usmeriti na pravo pot. Čudovit govor. Priporočam.

Ob tem se še opravičujem, ker mi ni uspelo priti do večerne zabave. Prepričan sem, da ste se imeli super.

Najbrž ni treba posebej poudarjati, da sta sajta Spreadfirefox in Mozilla trenutno nedosegljiva. Fuč. Niti značka podpore akciji na mojem blogu se ne naloži.

Seveda, nič čudnega, če so se k downloadu zavezali uporabniki s čisto vseh držav sveta. Ja, resno - tudi Severna Koreja, Myanmar in Sierra Leone imajo vpisane podpornike. Slovenci pa smo že itak poznani ljubitelji in imamo prav lepo številko podpornikov na zemljevidu.

V preteklem tednu sem ga neštetokrat zavrtel in predvajal vsakemu, ki mi je prišel blizu…

Z motorjem sta pristala v grmovju ob cesti.

Z Nat sva bila v šoku. Podala mi je telefon in nekaj sekund nisem vedel, kaj naj pokličem. Tudi moji prsti so se nekam upočasnjeno premikali po številkah. Odtipkali so 911. Dobro, da ta številka deluje tudi pri nas. »Halo!« »Motorist, nesreča, kraj, stanje…« »Reševalci in policija so na poti.«

Motorist leži popolnoma polomljen na trebuhu in nekoliko premakne glavo. »Ne se premikat! Rešilc je na poti!« Priteče gospa s paketom prve pomoči. Poskušava najti srčni utrip. Iz ust se mu vlije kri. Gospa natakne rokavice in mu poskuša odpreti dihalne poti. Ne diha. Ni utripa. Ob nas se ustavi motor. Z njega stopita dve dekleti: »Kdo je? A je Edo?« »Ne vem, samo ne izgleda dobro…« Pogledata. »Edo je! Ne!!! Petri se bo zmešal!«*

V daljavi zaslišim sireno.

Iz reševalnega vozila skočijo dva moška in ženska, ki ob prizoru za trenutek pogleda vstran in se zgrozi. Preveri utrip. »Obrnita ga,« ukaže. Motoristu na prsi pritrdijo elektrode, jih takoj pospravijo nazaj in mu z jakno pokrijejo glavo.

Med tem pripeljeta policista.

Reševalci jih pozdravijo in oddrvijo naprej. Fant, ki je vozil pred nama in mu je v avto priletela motoristova čelada, bel kot zid pove, kaj se je zgodilo.

Začne se procedura…

Zavarovati mesto nesreče, poslikati situacijo, nagnati firbce s ceste. Pride Petra. Kričeča steče k Edu in vzame njegovo glavo v naročje. Pripeljejo se prijatelji motoristi. Med njimi izbruhne prepir, ker so mu vrnili ključe od motorja, čeprav so bili že dogovorjeni, da gre nekdo domov po avto.

Kričijo. Petra kriči, naj utihnejo. Policist kriči, da bo poklical marico in da naj imajo spoštovanje do pokojnika. Pride še eno dekle: »Kje je moj brat?! Nee!!!«

Pride mama. Ne prenesem njene bolečine in se zaprem v avto.

Znoči se. Pridejo pogrebniki. Policist si končno zapiše še najini pričevanji. Na njegovi CB postaji slišim, da imajo še enega in kdaj lahko pride. »Tule bomo še vsaj pol ure,« odgovori.

Pride vlečna služba. Odpeljeva se okrog desetih. Nekaj kilometrov naprej policisti pobirajo ostanke drugega motorista.

Doma nama ni ostalo drugega, kot zaužiti večjo količino alkohola. Padel sem v komo. Nat je ponoči večkrat bruhala.

Še nikoli nisva bila priča tako hudi prometni nesreči. Še nikoli nisva bila priča smrti.

—

Med tednom sem se poigraval z mislijo, da izkoristim priložnost, ko se Nat pripravlja na izpit za avto, in sam naredim izpit za motor.

Zdaj ne vem, kdaj bom spet lahko sedel na svoj skuter. Ko se peljem z avtom mi je rahlo slabo…

Kaj lahko naredim?

• Obnovim znanje prve pomoči. Čeprav sem bil že vsaj na treh usposabljanjih in večkrat obnovil teorijo, znam premalo, da bi v taki situaciji lahko reagiral instinktivno.
• Pregledam komplet za prvo pomoč, se dobro spoznam z njegovo vsebino in poskrbim, da je vedno na vrhu kupa v prtljažniku.
• Nabavim gasilni aparat. Motor v grmovju bi se z lahkoto vžgal. Na tak suh poleten dan, bi se lahko samo razjokal nanj.
• Pozabim na motorje in naredim raje izpit za bager ali letalo.

* imena so spremenjena