Tole sem za okus iztrgal iz uvoda: “Hrana je lahko totem ali tabu. Kot totem je čaščena v vsej svoji večplastni (politični) moči, kot tabu je strašljiva nosilka bolezni, smrti, tujosti in tesnobe. Hrana je vse prej kot vsakdanja nepomembnost – kulinarika je eden izmed ključnih ideoloških aparatov družbe, odnos do prehrane pa sega globoko v človekovo osebnost. Resda jemo, zato da živimo, vendar to vse prej kot pojasnjuje mnoštvo trenutkov, načinov in priložnosti, v katerih živimo, zato da jemo. Dobra hrana je začimba življenja.”

* Polni naslov in  povezava za prenos: Kulinarični trikotnik Claude Lévi-Straussa in njegova uporabnost v družboslovni analizi prehranskih praks

Meso, bolj kot karkoli drugega, predstavlja specifično stališče in sicer tradicionalno moški pogled na svet, ki uveljavlja, ceni in legitimizira hierarhično dominacijo nad okoljem, ženskami in drugimi moškimi ter posledično zavrača vse neavtoritarne oblike interakcij med ljudmi in ostalo naravo. To utrjeno stališče, ki je v današnji dobi eskaliralo do svojega logičnega vrhunca in morda celo do svojega konca, je pripeljalo okolje, od katerega smo vsi odvisni, v izredno neugodno stanje. In neizogibni dokazi o prihajajoči apokalipsi, ki je že prizadela številne skupnosti in ekosisteme, ter o grozeči vsesplošni katastrofi nam dajejo misliti o vrednotah, na katerih smo zgradili svojo kozmologijo. Gospostvo nad okoljem, ki ga simbolizira meso, je za številne ljudi dandanes že dobilo negativni prizvok in pospešilo se je vse močnejše izpodrivanje nekoč dominantnega avtoritarnega pogleda na svet.”

Nick Fiddes. 1990, 210.  Meat: natural symbol. Routledge, London.

»če bi se ob nenadni smrti lahko odločali, ali naj vašega sina posvoji heteroseksualni par ali homoseksualni par, kako bi se odločili, če si pogledate globoko v srce?«

Pa sem pogledal in zaključil, da bi brez resne dileme svojega otroka raje dal v posvojitev homoseksualnemu paru.

Če bi mojega otroka posvojil homoseksualni par, bi precej bolj mirno ležal v grobu vedoč, da ima otrok veliko večje možnosti za to, da bo odraščal v ljubeči, tolerantni in napredno misleči družini, kjer se bo že zgodaj naučil meni pomembnih vrednot: miroljubnosti, sprejemanja drugačnosti in kulturne pestrosti ter ljubezni.

Z veliko večjo verjetnostjo v taki družini otroka ne bodo silili v udejstvovanje v totalitarističnih institucijah srednjeveških načel, kjer bi bil izpostavljen psihičnim, fizičnim in spolnim zlorabam. Z veliko večjo verjetnostjo ne bo izpostavljen nasilju v družini, alkoholizmu in odraščanju v okolju, prežetem s predsodki, stereotipi in zastarelimi sužnjelastniško – patriarhalnimi vrednotami.

Odraščanje mojega otroka v homoseksualni družini ne bo lahko. Zgodaj bo začutil udarce ostankov fevdalne družbe, zgodaj spoznal sovraštvo in izločitev. V šoli in med vrstniki mu bo težko, vendar vse to krepi značaj, predvsem pa hitro mine. Ko bo odrastel, bo državljan sveta s posebno življenjsko zgodbo in srcem na pravem mestu. Če bo imel še malo sreče, ne bo imel samo dveh močnih, ljubečih staršev ampak široko in pestro družbeno skupino, ki ji pripada in na katere pomoč lahko vedno računa.

Ko bo mlad, mi bo zameril to odločitev. Ko bo odrastel, mi bo zanjo hvaležen.

Po tem premisleku, me prav zmrazi misel, da bi moral otroka prepustiti naključnemu slovenskemu heteroseksualnemu paru…

Kar slabo mi je.

Prejšnjič sem se pri naročniku, ki se ukvarja z gradbeništvom, med debato o prednostih in slabostih izolacije s celulozo malo pošalil. Saj veste, gre za star papir, ki ga zmletega in namočenega z nekim lepilom vbrizgajo v stene namesto steklene volne, slame ali konoplje. Z naročnikom sem se strinjal, da nima prihodnosti, čeprav iz drugih razlogov. Predstavljajte si – napolnite stene s celulozo in zadeva se, kar je dejstvo, v naslednjih nekaj letih posede. Pokličete podjetje, ki vam je to izvajalo in ugotovite, da je zaradi krize tiska šlo v stečaj. Ni več materiala za reciklažo. Ja, to je kriza tiska, ki jo podpiram, naj gre les raje v bajte v izvorni obliki. Dokler pa propadajo samo dnevniki in revije z vsebino, katalogi, prospekti in brezplačni svežnji neumnih otrobov pa cvetijo, žal ne moremo govoriti o krizi tiska. Verjetno res prej o krizi oglaševanja, od katerega so ti mediji doslej živeli, kot pravi neki James Fallows.

Predlagam, da pustimo cajtnge, da crknejo. Kaj nam pa ostane. Za povrh pa še prepovemo brezplačno razdeljevanje papirja. Si predstavljate, kako bi to spodbudilo nove oblike okolju bolj prijaznega oglaševanja?

“The people responsible for the crappy GUI should be dragged into the road and shot…” http://discuss.joelonsoftware.com/default.asp?joel.3.455976.20

Danes sem našel čudovito rešitev. Upam, da bo delovala: http://www.ubit.ch/software/ubitmenu-languages/

Mali programčič ti med menuje programov doda menu z imenom “menu”. V njem se nahaja, po pričakovanjih, menu bivšega Offica.

Prosim, prosim, deluj dobro.

“the necktie constantly reminds the wearer that his employer, the federal government, and significant others, all have the wearer by the neck… The necktie functions like the ring in the nose of the bull, the bit in the mouth of the horse. A necktie is a rope around the neck, a choke collar inviting enslavement that is constantly accepted…” ( The Washington Post, 12/23/94).

Kravata je simbolna pogodba. Z njo podpisujem, da sem podredljiv, vodljiv in pripravljen sodelovati v ponižujoči piramidalni igri moči. Kravata je sadomazohistični pripomoček, stilsko obdelan povodec za odraslega moškega.

Zapomnite si: prišel bo dan, ko bodo kravate gorele, moški pa bodo množično vstopili v proces emancipacije.

1. Ze Frank: What’s so funny about the Web?

2. Jill Bolte Taylor: My stroke of insight

3. Paul Stamets: 6 ways mushrooms can save the world

4. Hans Rosling: Debunking third-world myths with the best stats you’ve ever seen

5. Sir Ken Robinson: Do schools kill creativity?

Tenks.

Zdi se mi, da so nekateri blogerji z veseljem sprejeli pohvalo za svoje družbeno-koristno delo doslej ter nekaj potrditve in motivacije, da peljejo svoje zgodbe naprej. Zdi se mi, da sem nekatere uspel vsaj malo razkuriti z docela subjektivnimi kvaziteoretskimi sklepi in zaključki ter kolažem relativno težko združljivih idej. In zdi se mi, da so se vsi vsaj malo zabavali.

Nina pa mi je v tem kontekstu pokazala izvrsten motivacijski govor Tima Robbinsa, s katerim je poskusil šefe ameriških oddajnikov usmeriti na pravo pot. Čudovit govor. Priporočam.

Ob tem se še opravičujem, ker mi ni uspelo priti do večerne zabave. Prepričan sem, da ste se imeli super.